Ker je nekje treba začeti, bo moj prvi članek namenjen vsem, ki razmišljate kako postati fizično aktivni. Priča smo poplavi te vsebine, nikjer pa nisem zasledil celostnega pogleda oziroma ključne stvari, na katere mora biti osredotočen vsak, ki začne s športno vadbo.
Naša telesa so programirana za gibanje. Okolje, stres in način življenja pa le-temu mnogokrat nasprotujejo. Velika večina, ki zapostavlja aktivnost, sčasoma pride do točke, ko je potrebno nekaj spremeniti. Toda kaj, kako in koliko?
Ljudje, ki jih različne težave pripeljejo do sprememb, običajno nase prevzamejo preveliko breme. Pričakujejo hitre rezultate, kar lahko privede do napačnega pristopa, načina in preveč intenzivne vadbe. Ker rezultatov ni, obstaja verjetnost, da vadbo opustijo. Razlaga za to je “ne zmorem.”
Pa vendar temu ni tako. Preprosta misel je: “Če gremo v eno smer in se želimo vrniti, je ta pot enako dolga, bližnjic pa zelo malo.” Zato je smiselno, da se začetniki te spremembe lotijo racionalno in sistematično.
Predstavljam vam ključne točke, ki pri tem ne smejo biti zapostavljene, in sicer:
- ocena stanja iz katerega izhaja nadaljnja vadba
- realno postavljeni cilji, ki se postopno zvišujejo (lahko so še tako nizki pa vendar, ko jih začetnik osvoji to zanj/o predstavlja vrhunski dosežek in odskočno desko za naprej)
- zmernost
- kontinuiteta
- podpora najbližjih
- nadzor
Če te točke pogledamo bolj podrobno, opazimo kako zelo so med seboj povezane.
Začetno stanje – Vedeti moramo kaj imamo in česa nam primanjkuje, kakšna je naša osebnost ter katere aktivnosti so nam všeč. Glede na začetno stanje se prilagodi vrsta, intenzivnost in pogostost vadbe. Če je le ta zasnovana pravilno, začnemo dosegati zastavljene cilje.. yesss :). Pa smo pri njih.
Cilji – Postavljeni morajo biti tako, da jih dosežemo, vendar se je potrebno za njih potruditi. Ni lepšega od osvojenega cilja, ki se je še pred kratkim zdel nepredstavljiv, obenem pa ni hujšega, če so cilji postavljeni previsoko in vanje verjamemo. Nedoseganje ciljev je lahko zelo huda psihološka “klofuta,” ki včasih tudi odvrne od nadaljnje aktivnosti.
Zmernost ali po pameti – Doseženi cilji imajo torej pozitiven učinek, pogosto lahko tudi evforičen. Pomembno je, da kljub temu še naprej vadimo zmerno in ne pretiravamo. Telo in organizem začetnika še nista pripravljena na previsoke obremenitve in le-te imajo lahko negativen učinek na naše telo. Če smo zmerno in pravilno aktivni, lahko to počnemo dolgo obdobje.
Kontinuiteta – Dolgoročno prinaša najboljše in najbolj stabilne rezultate. »Bog ne daj«, da je vadba vedno “do krvi” naporna. Naporna naj bo toliko kot je potrebno, večinoma pa naj prinaša pozitivne občutke. Le tako bomo zagotovili kontinuiteto in se brez gibanja počutili kot, da nam nekaj manjka.
Podpora okolja – Vaši najbližji so tisti, ki naj bi vas pri takih življenjskih spremembah najbolj podpirali. S tem pa so tudi oni pripravljeni sprejeti nove stvari, ki jih počnete, saj vplivajo tudi na njih. Morda se vam celo pridružijo. S podporo najbližjih je res vse lažje.
Nadzor – Hmm .. sliši se dokaj grobo, policijsko… Ampak! Tukaj govorimo o pozitivnih stvareh. Dejstvo je, da nadzor na začetku vpliva na doslednost pri vadbi. Nadzor je koristen pri detajlih, ki jih kot začetnik ne opazite. Vadba na začetku ni enostavna, napredek pa ne tako hiter. Začetnik se pogosto začne spraševati, če sploh kaj napreduje. Zaradi postopnega dviga zahtevnosti vaj, sam napredka ne opazi, občutek, da ni nič lažje, pa ostane. Napredek je viden šele, ko primerjamo prve dni vadbe z vadbo po nekaj tednih ali mesecih. Zato je tisti, ki usmerja vadečega tudi mali psiholog in oseba, ki gre z njim skozi lepe pa tudi tiste manj lepe, zahtevne trenutke.
Tako, led je prebit. Naj vas na poti do vašega dobrega počutja spremlja misel: »Če zmore vsak, zmorem tudi jaz!«Pravilno, redno in zmerno.
Se Ciklofitamo 🙂
